Sicer je najin dan že mimo, ampak ni vrag da ne bom vsaj ene objave na tem mojem skromnem blogu posvetila nama. Lahko bi jo spisala dva dni nazaj, pa ni bilo časa. Kadar si z mano sem samo tvoja in ni prostora niti časa za karkoli drugega. Vse in še več mi pomenijo najine male neumnosti, ki me dan za dnem nasmejejo, trenutki, ko se skupaj odpravljava spat in si ti zadnje kar vidim preden zaprem oči. In ko se zjutraj zbudim si spet tu. Vedno si z menoj, tudi kadar te ni ob meni.
Wherever you go, whatever you do, I will be right here waiting for you.
Trenutno se vrtijo Deftones - Change. Z malo vampirskim pridihom, če spomnim na dejstvo, da je pesem na albumu glasbe iz filma Queen of the Damned. Ampak trenutno mi je dala navdih za objavo in me za nekaj časa zaposlila z poglabljanjem vase. Saj je že naslov dovolj zgovoren. A sem se res? Spremenila namreč. Vse kaže na to, da se definitivno sem, ampak po drugi strani pa spet nisem prepričana. Vsekakor postaneš malo drugačen, ko se prvič vseliš skupaj z nekom, ki ti pomeni vse. Zagotovo se nekaj spremeni tudi, ko se prvič zaposliš in nase sprejmeš neko odgovornost ter zaslužiš svoje prve denarce. Nekaj mi pravi, da se celo življenje spreminjamo, tako kot spoznavamo nove ljudi, osebnosti... nekateri pustijo na nas trajen pečat, nekateri pač ne.
Zadnje čase se sprašujem ali je mogoče pozabiti ljudi, ki so bili del tvojega življenja več let, ljudi ki igrajo vlogo v tvojih najlepših ali pa najbolj žalostnih spominih. Torej? Vprašanje je vse prej kot enostavno. Moj odgovor je ne. Pozabiš nikoli. Se pa morda oddaljiš, živiš svoje življenje, mogoče včasih ni časa ali sredstev potrebnih za nekaj skupnih trenutkov z določeno osebo, vendar spomin nanjo je vedno s teboj. Tudi kadar se ne srečaš z njo več dni, tednov, mesecev, kaj šele let. In ko končno pride trenutek, ko se vsa vesoljna telesa postavijo na svoje mesto in si utrgaš nekaj časa, upaš da ti ne bo očitala tistih nekaj dni, tednov, mesecev in bo uživala s tabo v skupnih trenutkih, ki so vama namenjeni. Jaz pa nimam te sreče. Ona pač ne razume. Saj ji ne morem zameriti, ampak lahko bi vsaj poskusila. Razumeti. Saj ni težko. Vsaj nekaterim ne.
Kazalce smo premaknili za celo uro naprej. Težko pričakovani poletni čas se nezadržno bliža in jaz se ga seveda nadvse veselim. Daljši dnevi, topli večeri ob pijači na terasah, sprehodi ob sončnem zahodu pa še kaj. Ampak morda je prav to jutro komu predstavljalo težavo. Nekateri zaspijo, zamudijo v službo, na sestanek... kamor koli so že pač namenjeni, nekaterim se pa zgodi nekaj čisto drugega. Ravno obratno namreč.
Ni prav prijetno, ko na poti v službo (na srečo samo 100m od doma) ugotoviš, da je ura komaj 6:45, ti pa začneš ob 8:30. Zato sem se odvlekla nazaj v stanovanje, prižgala TV in se dolgočasila ob ponovitvah oddaj Animal Planet-a. Po zdolgočaseni uri se počasi oblečem in odpravim (tokrat zares).
Zaspano jutro se začne za blagajno, s preštevanjem menjalnine, tako da že navsezgodaj držim v rokah dobrih 1000€. Škoda, da niso moji. Dan se po jutru pozna, pravijo. Pa se res. Zaspano jutro, zaspan oz. lenoben dan. Seveda se je poznalo tudi v blagajni, z bistveno manj prometa, kot ga je ponavadi ob nedeljah. Ampak saj se ne pritožujem. Vsaj ni bilo gneče in nestrpnih pogledov ljudi, ki stojijo na koncu vrste. Tri popoldne. Vse na svojem mestu, samo še blagajno je potrebno zaključiti pa gremo. Pol štirih - opravljeno. Pol ure "sprehoda" do doma, potem pa samo še postelja in jaz. Zamujeno je pač treba nadoknaditi. Zaspim v rekordno kratkem času in se zbudim ob 19h in nekaj minut. Prenaspana. Zato imam zdaj še dovolj energije za kracanje te objave, ki bo seveda spet padla v rubriko "blabla" mojega bloga.
Imajo "taboljši" naglas. In dobro glasbo. Predvsem zaradi slednjega, pišem tale prispevek. Sicer ne bo dolg, ker je že pozno in se mi ne ljubi analizirati katerega koli od sledečih izvajalcev, zato bom prilepila samo nekaj videov, ker slika pove 1000 besed. Torej jih premikajoče, spreminjajoče se slike povedo še 10x toliko, hehe. Ampak raje poslušajte kot glejte.
Arctic Monkeys
Teddy Picker
*Najboljši del se začne pri 2:15... mmm, kitarski solo ;)
Obujam spomine. Stare fotke, poletje 2006. Dobro da sem ravno tisto poletje kupila digitalca. Tako imam namreč slikovno dokumentacijo o moji frizuri, ki bi jo že itak brez fotk nenormalno pogrešala (s fotkami se samo mučim). Dolgi lasje, pogrešam vas, zrastite že nazaj, no! Ne, tole ne bo objava o moji frizuri. Don't worry.
Sonce, sončece, pogrešam tudi tebe. In s tem zdaj ne mislim na mojo boljšo polovico, ampak na sonce, ki nas tako prijazno greje poleti. No ja, greje... bolj praži kot greje. Ampak poleti vsaj nisem bleda kot jogurt in tako mi nihče ne očita slabokrvnosti ali kakšne druge bolezni (bledi ljudje niso nujno tudi bolani). Pogrešam tisto malo zagorelo kožo (ker rjave itak nimam nikoli), pogrešam japonke, majčke na "špageti" naramnice, kopalke, vonj kreme za sončenje in še marsikaj.
In kaj letos pričakujem od poletja? Vsaj en obisk bazena. Skromno, ne? Vendar glede na to, da mi lani ni uspelo niti enkrat pomočiti tazadnje v bazen (kaj šele morje), upam da bom letos to nadoknadila. Pričakujem pa prav tako obilo zabave ob nakupovanju oblekice (in vsega ostalega kar sodi zraven), ki jo bom oblekla avgusta na poroko (pa ne svojo).
Poletje, kje si? Jaz te že nestrpno pričakujem, čeprav se še zima niti ni prav poslovila ;)
Ja, čas beži, hiti, leti, kakorkoli že... hitro mineva. Staramo se. Tudi jaz. Na današnji dan, pred 20 leti, sem v zgodnjih jutranjih urah prijokala na ta svet.
Pišem tale post. Z notebookom v naročju in prižganim TV-jem... ker se mi spet ne spi, kljub pozni uri. Sem pač nočni ptič. Zato pa se bom zjutraj spet z mukami umirajočega človeka skušala spraviti iz postelje. Delovna nedelja, juhu!
Malo za dušo si tudi ob vsaki plači privoščim kako malenkost zase. Moj izkupiček z letošnjih razprodaj niti ni teko skromen, glede na to da (kot vedno) nisem nameravala kupiti ničesar. Ampak kakorkoli že... tolažim se s tem, da sem ena izmed redkih, ki ne zapravijo cele plače za cunje. Danes je bil dan, ko sem se odločila, da izkoristim razprodaje, ki so že itak v zadnjih izdihljajih in si morda celo popestrim dan s kakšnim pisanim kosom, ker je enobarvno pač dolgočasno... predvsem pozimi. No ja, enobarvno je meni zmeraj dolgočasno. Zato je moja omara polna vzorcev od rožic, pikic, črtic in srčkov, kar včasih predstavlja problem pri kombiniranju različnih oblačil. "Ampak nič zato," se prepričujem "saj si bom drugič kupila še nekaj enobarvnega k temu in temu..." Ali pa ne?
Kakorkoli že, ta prispevek se sprva ni nameraval vrteti okoli mojih nakupovalnih navad in podobnih oslarij, ampak do trenutka, ko sem ga začela pisati sem že pozabila kaj je bila prvotna inspiracija za pisanje (verjetno dejstvo, da že predolgo nisem ničesar napisala). Se zgodi. Meni še posebno pogosto.
